Že od nekdaj velja: kjer je voda, tam je tudi življenje. Močvirni travniki, ki jih vidite na tej poti, so še eni redkih v Sloveniji, ki jih ljudje niso povsem izsušili. V zahvalo, ker voda lahko od časa do časa poplavi razsušeno zemljo, se pretoči v zelene jarke in jo nahrani, se je tu ohranil posebno pisan in skrivnosten svet.
S pozornim opazovanjem lahko v različnih letnih časih tu vidite zanimive, sramežljive živali in rastline, ki jim nudijo zavetje. Morda boste opazili zavarovanega planinskega pupka, radovedne žabe najrazličnejših velikosti in barv ali pa vas bo presenetil kačji pastir s simpatičnim imenom – sinji modrač.
Mimo bo morda priskakljala še mokriščna tleskavka, kobilica, ki v sušnih področjih ne more preživeti in je zato tu še eno njenih zadnjih zatočišč. V toplejši vodi jarka se sem in tja drsajo tudi vodni ščipalci, včasih pa v travi tudi kaj zašumi, saj se pred človeškimi koraki urno skrije neškodljiva belouška, ki čaka, da bo v jarku ujela kakšno žabo. Mnogo je še drugih vrst, ki potrebujejo ta mokra in mirna zavetja, življenjski prostor pa jim nudijo tudi nekatere redke rastline, na primer suličastolistni porečnik, črnordeča ostrica in ljubka močvirska spominčica.
Na tablah ob poti in na naši spletni strani si lahko o teh zanimivih prebivalcih mokrišč preberete še veliko več.
