Svete gore
Z vrha 527 m visokega hriba, imenovanega Svete gore, seže pogled daleč v Hrvaško Zagorje, mimo Donačke gore in Boča vse do Pohorja. Bolj kot pogled z vrha pa buri domišljijo vseh obiskovalcev greben, po katerem se zvrsti navzdol pet svetišč: Lurška kapela, kapela sv. Sebastijana in sv.Fabijana, Marijina cerkev, posvečena Marijinemu rojstvu, ter kapeli sv. Jurija in sv. Martina.
Preteklost Sv.gora so skušala odkriti arheološka izkopavanja, ki so potekala v letih 1967-1968 ter od 1971 do 1976. V rimskih časih so se v okolici Sv.gora nahajala manjša naselja. Ob severnem in severozahodnem robu hriba pa je potekalo razgibano cestno omrežje. Po ostankih najdene keramike se predvideva poselitev Sv.gora že v I.stol. n.š., med najdbami pa prevladuje provincialna rimska lončenina iz 1. do 4.stol.n.š., med njimi tudi novci - Valentinian, Valens. Grobišče tega obdobja, ki je bilo verjetno na SZ delu zgornje terase ali pod njo, je bilo uničeno že v 17.stol., ko je na Sv.gorah potekala živahna gradbena dejavnost.
V obdobju 4. in 5.stol. je bila verjetno v neposredni bližini hriba vojaška postojanka, na hribu pa zavetje. Po propadu zahodnorimskega imperija je prišlo Posotelje v sestavo Vzhodnogotske države. Ko se v Evropi selijo razna ljudstva z vzhoda in severa, na prehodu preko današnje Slovenije tudi na Sv.gorah zapustijo svoje sledi.Iz tega časa je tudi uničen grob germanskega vojaka s pridatki orožja in posodja, čigar domovino moramo iskati v okolici Polabja.
Med obdobjem preseljevanja narodov in odkritimi najstarejšimi slovanskimi grobovi obstaja daljši presledek štiristo let. Kot kažejo grobne najdbe, so Slovani prišli sem malo kasneje, ko so že utrdili oblast v deželi, in so potem tudi sami začeli pokopavati svoje mrtve na vrhu hriba. Tako se na prostoru pod Lurško kapelo pa tja do Jurijeve kapele razteza obsežna zgodnjesrednjeveška nekropola, grobovi odraslih in otrok so pripadali pozni slovanski fazi. V ženskih grobovih so našli bronast nakit, predvsem iz konca 9. in začetka 10.stol. Kronološko najmlajši predmet najden na zgornjem grobišču, je uhan, ki pripada belobrdski kulturi in datira v l.pol. 11.stol.
Razen tega so bili najdeni ostanki zidu neke stavbe nad začetkom stopnic in ostanki zidu stavbe pod hribom. Leta 1937 je bil odkopan grob s skeletom na trasi nove ceste, obdan pa je bil z večjimi in manjšimi neobdelanimi kamni.
Po dokončni naselitvi so Slovani počasi sprejemali krščanstvo in zidali prva svetišča. Za nekaj časa so to prekinili madžarski vpadi v 10.stol., ki so izpodrinili frankovsko nadoblast. Z zmago se vrača frankovski red, mejna ureditev in krščanstvo. Na novo pridobljena ozemlja vladar podeljuje z kraljevimi darovnicami posameznim fevdalcem, med njimi grofom Breže-Seliškim. Grofica Hema je veliko posesti podarila salzburški nadškofiji in samostanu v Krki, čigar posest po razpustu dobi novo ustanovljena škofija v Krki (1071). Krški škof je na Kunšperk, enega izmed svojih gradov, umestil kunšperske gospode. Tako se v virih Sv.gore prvič posredno omenjajo leta 1257 ...domus noue apud Sanctam Mariam...fratris Wernheri noue domus Sancte Marie..., nato leta 1265 kot Monte Sancte Marie, leta 1305 Vnser Vrowen Perg, leta 1347 Vnser Vrawen Perg ze Chuengsperch, leta 1480 pa celo Vnnser Lieben Frawen auf dem Pergkh. Kdaj so ti hribi dobili ime Sv.gore, ostaja odprto vprašanje. Marijina cerkev je morala stati že vsaj v 13.stol., saj drugače hriba ne bi imenovali hrib Sv.Marije ali hrib Naše Gospe (pri Kunšperku).
Marijina cerkev
Velika gradbena dela potekajo na hribu v 17.stol., ko povečano cerkev posveti leta 1611 ljubljanski škof Tomaž Hren. Ta cerkev je imela nižjo, ravno krito ladjo, manjši prezbiterij in pritlično zakristijo. Zvonik so ji prizidali istočasno ali nekoliko kasneje, vendar v l.pol. 17.stol.
Vizitacijski zapisnik iz leta 1651 nam govori, da je imela ta cerkev 4 oltarje in leseno pevsko emporo. Še pred koncem 17.stol. so postavili današnji prezbiterij ter hkrati tudi južni pritlični prizidek. Ker je cerkev postala premajhna, so okoli leta 1727 pozidali obe stranski ladji z galerijami, hkrati so dvignili glavno ladjo, jo obokali, zakristiji so prizidali oratorij ter dvignili tudi južni prizidek do višine stranskih ladij. Nato so vdelali še sedanjo pevsko emporo in tako povezali galeriji med seboj. Iz teh let je tudi greda, ki obteka ladjo v notranjščini ter vse kamnito obrobljene lunete na zunanjščini. Takrat so s polžjimi stopnicami uredili dostop v cerkev in na obe galeriji.
Cvetoča božja pot je zamrla v dobi jožefizma in šele po letu 1860 lahko govorimo o novem poletu, ki sta ga Sv.goram dala dva šempetrska župnika: Jurij Stepišnik (1857-1862) in Martin Sevnik (1862 - 1892). Prvi je dal na novo pokriti cerkveni kor in priskrbel nov tabernakelj za glavni oltar ter podobe križevega pota. Sevnik pa je cerkveno stavbo oskrbel z novim venčnim zidcem, dal vzidati nova okna in postaviti nov tron z železno ograjo za Marijin kip.Tomaž Fantoni pa je na novo poslikal glavni oltar, cerkveno ladjo ter nove oltarne podobe sv.Ane, Marije sv. rožnega venca, sv.Antona in sv.Izidorja. Ta dogodek so ovekovečili z napisom v sami cerkvi :„Cerkva Matere božje je bila od l.1868 do 1871 s pomočjo domačih in nekaterih ljudskih dobrotnikov od preč. g. Martina Zevnika župnika in kn.šk.duh. svetovalca, s podporo cehmeštrov Jan.Mošeta in Mat. Jasebeca, po g.Tomažu Fantoniju, malariju in podobariju iz Gemone na Laškem, malana prezlačena in za vsem obnovljena. Dobrotniki se pobožnemu spominu vernih romarjev priporočajo".
Glavni vhod v cerkev je pod mogočnim zvonikom, ki v spodnjem delu nadomešča vežo. V veži je tudi bogato profiliran in okrašen glavni portal, ki ima v sredini preklade Marijin monogram, nad njim pa v prizmi letnico 1732.
Sedanja zgodnjebaročna cerkev ima podobo bazilike.Je prostorna, troladijska in meri v dolžino 31 m ter v širino 17 m. Glavno ladjo delijo od nižjih, stranskih 4 pari mogočnih slopov. Nad stranskima ladjama sta galeriji z balustradami, kjer so včasih prenočevali romarji. Srednja ladja ima na zahodu pevsko emporo, ki je prav tako opremljena z balustrado, podpirata pa jo osmerokotna stebriča. Prezbiterij je enako širok in visok kot ladja, trostrano sklenjen in pozidan iz pravilno oblikovanih klesancev. Vanj zreta na koncu empor oba oratorija z dvojnima, kvadratnima oknoma.
Cerkveno notranjščino je poslikal, kot smo že omenili, Tomaž Fantoni. Od vhoda si na oboku ladje sledijo na levi strani prizori: sv.Pavel na poti v Damask zagleda Marijo z Jezusom; čudež v Kani Galilejski; Marija sreča Jezusa s križem; Marija skupaj z apostoli sprejme Sv.Duha. Na desni pa se vrste: izgon iz raja in napoved žene, ki bo kači strla glavo; papež Pij IX. leta 1854 razglasi Marijino brezmadežno spočetje; Marijino objokovanje pod križem; Marija in Jezus varujeta sv. Cerkev, pozidano na skali, sredi kipečih valov. Na oboku prezbiterija je naslikano Marijino vnebovzetje, ob straneh pa so uprizoritve iz Marijinih litanij. V stranskih ladjah so na stenah uprizorjena razna uslišanja, ki so se zgodila na priprošnjo svetogorske Marije. Tukaj je tudi slika zmage nad Turki pri Lepantu in ustanovitev cerkve Marije Snežne v Rimu. Avtor poslikav v stranskih ladjah ni znan in tudi njegove podobe so preprostejše od Fantonijevih. Mogoče sta avtorja teh podob slikarja Marko in Čeh, ki sta popravila in deloma na novo poslikala spodnji del cerkve.
Bolj kot freske pa nas pritegne glavni oltar, ki ga obdaja kamnita balustrada. Oltar je sestavljen iz dolge, iz kamna zidane menze in lesenega nastavka, ki kipi kvišku in se s svojo višino skoraj dotika stropa prezbiterija. Na menzi v sredini stoji neoromanski tabernakelj, ki ga je priskrbel župnik Stepišnik. Zadaj za njim pa se v treh nadstropjih pred nami zvrstijo glavni dogodki iz Marijinega življenja. Nad tabernakljem v polkrožni niši stoji na luni Marija Kraljica z žezlom v levici in z otrokom v desnici. Levo in desno od nje za ograjo muzicirajo angelčki na harfo, gosli, bas, bobne, orgle, trobento in klarinet. (Niso več ohranjena vsa glasbila.) Spredaj plavata dva angela svečenosca, ob strani pa stojita po dva večja angela, nosilca znakov Marijinega brezmadežnega spočetja: hiše zlate, Davidovega stolpa, vrat nebeških in skrinje zaveze. Obok prekrivajo oblački in glavice angelčkov. Leta 1980 so ta del oltarja restavrirali in ugotovili, da je to najstarejši del oltarja in verjetno izhaja še iz prejšnje cerkve. Stepišnik je še videl na zadnji strani oltarja letnico 1693.
Levo in desno od polkrožne niše stoji po osem kapitlov, od katerih sta zadnja dva ovita. Pred njimi stojijo z leve proti desni: Zaharija, Jožef, Janez Krstnik in Elizabeta. Ves ta del je slavospev Brezmadežni, Kraljici angelov, Kraljici nebes in zemlje. V drugem nizu imamo v sredini prizor Marijinega rojstva. Ana leži v postelji v mogočni sobani, ob njej je Joahim, njenemu novorojenemu otroku pa streže 7 dekel. Pod visokim sobnim obokom se zibljeta dva angela in nosita lilijo, znak brez madeža rojene Device. Pod sliko je napis: ALTARE AUCTORITATE APOSTOLICA QUOTIDIE ET IN PERPETUUM PRIVILEGIATUM IN SUFRAGIUM ANN. Romae ad S.Petrum 3.Marzii 1871. V temenu loka plava nad sliko Sv.Duh. Z leve proti desni stojijo pred stebri: Marija Kleofova, Janez Evangelist, Jakob Starejši, Marija Saloma; na skrajnih koncih pa za pultom klečeča Devica Marija ter nadangel Gabriel - torej skupina oznanjenja. V tretji vrsti je v sredini prizor Marijinega kronanja v nebesih. Med stebri si od leve proti desni sledijo: Jožef Pravični, Suzana, Jakob Starejši, Juda Tadej, Esmerija in Simeon. Tik pod stropom sta na ogredju še Jese z malim Davidom in David z liro, vmes pa štirje puti. Tako je na oltarju zbrano Marijino sorodstvo - CON SANGVINITAS CHRISTI. V spodnjem delu je bil oltar na novo pozlačen že leta 1905, ko je dobil tudi nove svečnike. Oltar je posvečen trem Marijinim praznikom v letu: rojstvu - 8.9., oznanjenju - 25.3. in vnebovzetju - 15.8.
V ladji je k slopom prislonjenih 6 stranskih oltarjev. Prvi na levi je posvečen sv.Ani. Njeno oltarno podobo je preslikal Tomaž Fantoni. Levo in desno pa sta še kipa Zaharije in Janeza Krstnika. Drugi oltar je posvečen sv.Florijanu in nosi leseni kip svetnika, ki z golido gasi gorečo cerkev. Tretji oltar v tem nizu je posvečen sv.Antonu Puščavniku. Oljno podobo je naslikal Tomaž Fantoni. Oltar pa krasita še kipa sv.Blaža in sv.Urha.
V desnem nizu oltarjev je prvi posvečen Mariji sv. rožnega venca. Oltarno podobo je naslikal Tomaž Fantoni; obdana je s 15 okroglimi medaljoni rožnega venca, levo in desno pa sta še kipa sv. Dominika in sv. Vincencija Fererskega. Drugi oltar je posvečen sv.Frančišku Ksaveriju, ki ga kaže umirajočega s križem v roki. Zadnji oltar je posvečen sv. Izidorju, ki ga je Fantoni naslikal s plugom in dvema angeloma. Ob straneh sta še kipa sv.Petra in sv.Andreja.
Oltarji so iz tretje četrtine 18.stol. Obnovljeni so bili okrog leta 1870. Vsi imajo zidano menzo, levi in desni v vrsti sta skoraj enaka.
Največkrat pa oko romarjev pritegne Marijin prestol v ladji. Mnogo bliže jim je kot glavni oltar in k njej se zatekajo s svojimi težavami ter priprošnjami. Župnik Sevnik je dal za Marijin kip urediti nov prestol, ki ga je obdal z novo železno ograjo. Kip v njem je star, a popolnoma predelan; prikazuje pa nam Marijo z Jezusom v naročju. Zanimivost je, da kip preoblačijo, in da imata Marija in Jezušček shranjenih okoli 30 različnih oblek
Levo od prestola je baročna prižnica, ki je bila restavrirana leta 1979. Prednje polje krasi doprsni Jezus s kroglo v levici, medtem ko z desnico blagoslavlja. V pokončnih ovalnih medaljonih sta Janez in Matej. Ograjo dostopa na prižnico krasita v manjših ovalih Marko in Luka, zadnjo steno pa Mojzes s tablama v rokah. Na strehi je doprsni kip Kristusa Kralja, obdanega z žarki, oblački in glavicami angelcev. Prižnica je lep primerek poznega baroka tretje četrtine 18.stol.
Na pevski empori so tridelne orgle iz 1.pol. 18.stol. Leta 1740 jim je celjski orglar Janeček dodal pedal. Leta 1994 so bile obnovljene pod vodstvom Restavratorskega centra iz Ljubljane. Orgle imajo sedaj 14 registrov.
Razen vsega naštetega hrani cerkev tudi več zaobljubnih podob, med katerimi so najstarejše: iz leta 1680 (ženi se je spotaknil konj in pada v prepad), 1691 ( bolnica v bolniški postelji se priporoča Mariji), 1696 ( klečeča žena), 1779 (prebivalci Župeče vasi v župniji sv.Lovrenca prihajajo na Sv.gore v procesiji po pomoč zoper živinsko kugo). Slika je zanimiva zaradi noš, oblike hiš in samih Sv.gor. Tukaj vidimo med Boštjanovo in Lurško kapelo še en manjši objekt, verjetno kapelico, ki pa je danes ni več. Slika je bila restavrirana leta 1979 in visi sedaj nad portalom v zakristijo. Ena izmed votivnih podob se nahaja v Posavskem muzeju Brežice.
Na vsaki strani vrat je po en kropilnik in oba nosita letnico 1652.
V Marijini cerkvi sta tudi dve kripti. Prva je pod velikim oltarjem in je nastala ob pozidavi današnjega prezbiterija, druga pa je v bližini prestola Matere Božje.
Cerkev je imela nekoč 3 zvonove, a je dva (srednjega in manjšega) leta 1917 pobrala vojska. Leta 1924 je bil potegnjen v zvonik nov zvon s podobo Matere Božje dobrega sveta. Že leta 1969 so cerkveni zvonik prekrili z bakreno pločevino.
Leta 1982 sta bila na cerkvi zamenjana celotno ostrešje in kritina. (Nova streha nosi okrog 20.000 opek, delo je bilo končano v 14 dneh, pomagalo je več kot 50 ljudi.) Leta 1990 so zaradi preprečevanja vlomov namestili varnostne naprave. V letih 2001 in 2002 so sledile obnove stranskih oltarjev, v letu 2004 pa obnova glavnega oltarja.
Kapela sv. Jurija
Malo niže od Marijine cerkve je postavljena kapela sv.Jurija, ki je pozidana na živi skali. Nastala je v predromanski dobi, bržkone v 9. ali 10.stol., čeprav se v listinah prvič omenja šele leta 1545. Ob nastanku je imela kratko, pravokotno ladjo, ki je verjetno že ob samem začetku imela polkrožno apsido, a so ji kasneje dodali štirioglat prezbiterij, čigar osnove so našli ob izkopavanjih v kapeli. Nekdaj je imela 3 oltarje, posvečene sv.Juriju, sv.Luciji in še enega pred vhodom v kapelo. Od vseh treh je danes ohranjen le še "zlati oltar" sv.Jurija iz leta 1667, ki je včasih še nosil kipe sv.Lucije (spomin na odpravljen oltar v ladji) in kipa sv.Klare in sv.Katarine Sienske. Zadnja dva kipa sta izginila v 30-tih letih. Oltar je bil obnovljen leta 1845 in ponovno leta 1977.
V kapelo drži ozek in visok, polkrožno sklenjen portal. Na njegovi ločni prekladi je napis v nenavadnih pismenkah, ki jih do danes še niso razvozlali. Preklada naj bi, po mnenju dr. Stoparja, po svoji prvotni funkciji bila ostanek nekdanje piscine ali krstnega kamna, ki je imel nemara svoje mesto v cerkvi, tam, kjer so ob izkopavanjih našli jamo, obloženo s kamnitimi ploščami. Desno od vrat je v steno vzidana plošča; original je iz svetlorumenega peščenjaka, nepravilne trapezoidne oblike, v katero je vrezan relief moža (ali sedi ali stoji, to odločitev bomo prepustili strokovnjakom) s hruškasto glavo in dvignjenimi rokami in zraven leve roke sta vrezani dve krogli. V zgornjem delu reliefa je več vrezanih nedoločljivih znakov. Dr.Cevc pravi,da:„ je po stilnem značaju na meji med odmirajočim antičnim in oblikujočim se novim srednjeveškim predstavnim svetom. Je zgodnjesrednjeveški spomenik, njegov nastanek pa lahko datiramo proti koncu I.tisočletja". Še dolgo bosta obe uganki pritegovali poglede mimoidočih in burili domišljijo strokovnjakov. Avtorica članka v Varstvu spomenikov, Z.Tuner, predvideva, da je Jurijeva kapela služila prvotno za krstilnico in da je na kamnu upodobljen Janez Krstnik, ki stoji v vodi , v roki pa drži zajemalko, s katero zajema vodo za krst.
Ladja je imela odprto ostrešje, s prezbiterijem pa jo povezuje polkrožni slavolok. Današnji prezbiterij, ki je trostrano zaključen, je iz 16.stol.; takrat so ga tudi obokali. Rebra prezbiterija počivajo na lijakastih konzolah ter se precej nepravilno spajajo v okroglem rozetastem sklepniku.
Svetloba prihaja v ladjo skozi več oken, najbolj zanimivi pa sta dve v južni ladjini steni, polkrožno sklenjeni in z obeh strani lijakasto vrezani v steno. Na najožjih delih ostenja je vstavljen lesen okvir, vrezan iz enega kosa. Kapela ni poslikana, ampak samo okrašena z geometrično poslikavo z naslikanimi pravokotniki in posvetilnimi križi. Na severni strani prezbiterija je tudi močno oksidirana stenska slika Matere Božje z otrokom iz 17.stol.
Leta 1874 je dobila novo ostrešje in tudi stolpič.
Tako kot za Marijino cerkev se skrbi tudi za ostale kapele. Jurijeva kapela je leta 1969 dobila novo streho s skodlami. Leta 1978 so jo dokončno uredili; namestili so raven strop, zazidali novejše okno, obnovili tlak in poslikavo.
Kapela sv. Martina
Malo pod kapelo sv.Jurija je pozidana kapela sv.Martina; v virih prvič omenjena leta 1545. Tudi ta je pozidana na živi skali in ima pravokotno ladjo, ki je predromanska. Takrat je obsegala sedanjo ladjo, toda ravno krito, in verjetno apsido. V 2.pol. 15.stol. so apsido nadomestili s tristrano sklenjenim prezbiterijem in obokali ladjo. Pred vhodom je odprta lopa, ki so jo dozidali v 16.stol. V notranjščino vodi ozek in visok, zašiljen portal, ki je na vrhu sklenjen z usločenim, iz enega kosa kamna izklesanim lokom. Nad njim je v čelu stene ohranjeno pravokotno okence, ki je izklesano iz enega kosa. Pred vhodnimi vrati je bil nekdaj še en oltar. Ladja in prezbiterij sta poslikana. Prezbiterij, ki ga pokriva rebrast obok, je poslikan z zgodnjebaročnimi freskami iz sredine 17.stol.; avtor pa je poslikal tudi prezbiterij Jurijeve kapele. Na stropu so upodobljeni štirje evangelisti; na severni strani sv.Martin, ki daje plašč revežu; naslikane so še Marija sedem žalosti, Marija Kraljica ter 2 svetnici. Ladjo je okoli leta 1500 poslikal čelovniški mojster.
Na južni steni je sv. Martin na konju v stilizirani pokrajini, na severni poslednja sodba z Jezusom v mandorli; izvoljenim pripada lilija, grešnikom pa meč pogubljenja. Na levi ga spremlja Marija z množico blaženih, na desni je Janez Krstnik, za njim pa se odpira peklensko žrelo. Nad vhodom je na steni upodobljen Veronikin prt. Proti oltarju, nad slavolokom, je upodobljen Jezušček z dvema angeloma. Ves strop je dekorativno poslikan z rastlinskimi motivi. Freske so bile restavrirane leta 1977. Na kamniti menzi stoji oltar iz leta 1665 s kipom sv. Martina. Oltar je bil obnovljen leta 1986, leta 1991 pa je kapela dobila tudi novo streho.
Kapela sv. Sebastijana in Fabijana
Tik nad Marijino cerkvijo se nahaja kapela, posvečena sv. Sebastijanu in sv.Fabijanu ali, kot ji ponavadi pravijo, Boštjanova kapela. Je edina postavljena prečno na sedlo, pozidali pa so jo verjetno v 1.pol. 15.stol. kot enotno stavbo z ladjo in prezbiterijem iz enega liva. Kapela se v virih prvič omenja leta 1545. Sredi 16.stol. so k levi strani ladje pozidali lopo in uredili nov prehod med cerkvijo in lopo, ki je bila prvotno odprta, a so loke v 19.stol. zazidali in uredili sobo. Ponovno so jih odkrili leta 1974.
Tudi ta kapela ima stolpič, vendar je brez zvona, tako kot spodnji kapeli. Ob straneh ima dve kvadratni okni in v oltarnem delu ohranjeno prvotno gotsko okno s trilistnim zaključkom. Notranjost kapele je zanimiva predvsem zaradi stenske poslikave. Na stenah, prvotno ravno kritega in nižjega prostora, je čelovniški mojster leta 1514 (letnica je za oltarno menzo) naslikal vrsto prizorov in svetniških likov. Na levi strani je najprej naslikan prizor kuge z bolnikom, s priprošnjiki in z Bogom Očetom, ki v znak sprave spravlja meč v nožnico. Nad levima oknoma je slikarija skoraj povsem uničena.
Na vrhu vzhodne stene je mojster upodobil veliko mesto s stolpom in obzidjem, izpred katerega je odjezdila gruča jezdecev s psi. Prizor se nadaljuje na desni steni z mučenjem sv. Sebastijana. Nad oknom v tej steni in nad vrati v vežo so svetniške figure s klečečima donatorjema. Na steni za oltarjem je levo od okna naslikana sv. Helena, desno od nje pa je skoraj popolnoma uničena freska z ohranjeno letnico. Pod to plastjo je še ena starejša plast fresk iz okoli leta 1452; dr. Stopar jih pripisuje mojstru, ki je poslikal tudi prezbiterij v župni cerkvi sv.Petra v Bistrici ob Sotli. Ta plast je odkrita samo v eni sklepnih stranic in v ostenju gotskega okenca. Na stranici sta upodobljena sv.Sebastijan in sv.Fabijan, v okencu pa k tej poslikavi sodi del dekorativne vitične poslikave. Freske so obnavljali v letih 1970-71.
V 1.pol 17.stol. so kapelico nadzidali in nekdanji leseni strop nadomestili z obokom, ki so ga takrat tudi poslikali. Od opreme se je ohranil samo oltar iz leta 1662, lep primerek zlatega oltarja. V sredini sta bila kipa sv. Fabijana in sv.Sebastijana, levo in desno kipa Janeza Evangelista in Jakoba Starejšega, zgoraj še kipi Agate in Apolonije ter Mateja in na vrhu Mihaela. Ta oltar je bil obnovljen leta 1971 in je danes nameščen v najvišje ležeči Lurški kapeli (brez kipov), v kapeli pa je le še kamnita oltarna menza. Leta 1987 je bila streha prekrita z novimi skodlami.
Kapela Lurške Matere Božje
Prav na vrhu grebena je postavljena še zadnja kapela, ki je od leta 1893 posvečena Lurški Materi Božji, pred tem sv. Bolfenku. Takrat so tudi odstranili star oltar in postavili novega v gotskem stilu, ki ga je izdelal Anton Pavlič, podobar z Buč. Ostanke oltarja in oltarno sliko sv.Bolfenka so takrat shranili v Boštjanovi kapeli. Kipa Lurške Marije in Bernardke so naročili v Grödnu na Tirolskem. Kapela ima pravokotno ladjo in tristrano sklenjen prezbiterij; na strehi lesen stolpič, zvona nima. Orožen je še videl na cerkvici letnico 1518; verjetno so jo tedaj pozidali; v virih pa se prvič omenja leta 1545. Kamniti vogali prezbiterija in ladje so posuti z nenavadno oblikovanimi kamnoseškimi znamenji. Ladjo je od leta 1893 pokrivala lesena ometana banja.
Ko so jo leta 1971 vso dotrajano odstranili in nameščali nazaj nov, raven lesen strop, kot je bil prvotno, so odkrili prvo poslikavo. Pasijonski prizori iz okrog leta 1600 so nekoč prekrivali vse stene. Na desni razločimo Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, zadnjo večerjo in Oljsko goro, Jezusa pred velikim duhovnom in prizor bičanja, na levi strani je križanje in vstajenje iz groba. Nad vhodom je naslikan vrhnji del poslednje sodbe, levo je fragment rojstva. Tik za vrati je doprsna podoba plemiča v modni noši z "mlinskim kolesom" in redom zlatega runa okrog vratu. Prezbiterij, ki je križnorebrasto obokan, ločuje od ladje slavolok z na ajdovo zrno posnetimi robovi in je rahlo okrašen s črtami in pikami. Konzola za oltarjem ima podobo stilizirane figuralne maske.
Leta 1970 so odstranili dotrajani oltar, namesto njega pa sem prenesli obnovljeni oltar iz Boštjanove kapele. Danes v cerkvi hranijo tudi zahvalne podobe, ki so jih darovali verniki v zahvalo za uslišane priprošnje. Od stare opreme je ohranjen le še poznogotski kip Matere Božje z Jezusom v rokah, ki ima po stari predlogi narejeno novo glavo in ga danes hranijo v župnišču.
Novo streho je kapela dobila leta 1986.
Ob vznožju hriba se nahaja župnišče. Stavba je iz 18.stol. Obnovljena je bila leta 1864 in leta 1976, ko so še napeljali vodovod od vznožja do vrha hriba. Leta 1974 so postavili manjši objekt namenjen predvsem duhovniškim pripravam na maševanje.
Pred župniščem stoji kapela s kipom Žalostne Matere Božje, še nekaj metrov naprej po hribu navzdol je ob edinem izviru pitne vode postavljena kapela Božja noga.
Znamenja
K Svetim goram vodita tudi dve stebrasti znamenji. Prvo je postavljeno na Vrhuncah; to je tako imenovani Osojnikov križ. Po izročilu naj bi znamenje bilo postavljeno v spomin prihoda škofa Hrena na Gore, ko je blagoslovil novo cerkev.
Na pobočju, po katerem se spušča pešpot proti Bistrici, stoji drugo znamenje, tako imenovani Zvezan križ. Za ta obroč so nekoč romarji zatikali cvetje, kajti verjeli so, da si z njim lahko napovedo smrt ali življenje.
Romanja
Kdaj so se začela romanja na Svete gore najbrž ne bo mogoče ugotoviti. Skoraj gotovo pa z nastankom krščanstva na naših tleh. Strokovnjaki so prepričani, da je na hribu moralo biti že pogansko svetišče. Prav najdba krščanskih slovanskih grobov govori o začetku romanj na Svete gore. Mirno bi smeli zatrditi, da romanje tu traja že okrog tisoč let.
Romarji so na Svete gore prihajali iz različnih krajev. Na prvem mestu je gotovo bilo in je še danes Ptujsko polje in Haloze. Takoj za njimi pa Dravsko polje in Slovenske gorice, Kozjansko, Dolenjska, Hrvaško Zagorje, Međimurje, Zagreb in vse do Karlovca.
Danes prav tako prihajajo skupine iz teh krajev, le romanja iz sosednje Hrvaške je močno omejila vojna in državna meja.
Včasih so romarji prihajali na Svete gore v procesijah z zastavami, godbami; seveda peš. Pešačenje, dolgo včasih tudi po več dni, se je pri nas ohranilo še prva leta po 2.sv.vojni.
Neka družina se je med vojno zaobljubila, če pridejo živi iz taborišč, da bodo šli po kolenih na Svete gore. In ko so prišli iz taborišča, so to res naredili. Ob prihodu na vrh so imeli kolena vsa krvava in ljudje, ki so to videli, so jokali.
O Sv. Gorah kroži tudi nekaj legend. Prva legenda pripoveduje o izgubljeni grofici. Grofica bi se naj izgubila v pragozdu na nočnem lovu in se potem zaobljubila, da bo dala pozidati cerkev, če se reši iz pragozda.
Druga legenda pravi, kako so voli peljali Marijin kip, ki stoji sredi cerkve. Voli bi naj šli po kolenih in še danes bi se naj videli odtisi njihovih kolen ob pešpoti skozi gozd.
Ta pešpot je šla mimo kapele »Božja noga«, kjer je velik vodni izvir. Romarji so se tam umivali in pili vodo. Ta kapela je najbrž ostanek nekdanjega čaščenja poganskega boga vode.
Ob romanjih pa so se odvijali tudi sejmi. Zelo znana sta bila sejma 4.avgusta na »Božje lice« – dan pred praznikom Marije Snežne in sejem pred praznikom Marijinega rojstva 7. septembra (8.9. –Mali šmaren).
Danes je glavni shod 8.septembra. Romanja se začnejo na velikonočni ponedeljek. Maše so od 1.maja do Martinove nedelje ob 11.00 , v avgustu in septembru pa ob 9.30 in ob 11. uri.
Križev pot
Križev pot na Svetih gorah je delo akademskega kiparja Staneta Jarma iz Kočevja in je bil postavljen v jubilejnem letu 2000.
Vir: Izobraževanje lokalnih turističnih vodnikov, Seminarska naloga Občina Bistrica ob Sotli, marec 2007, izdelale: Petra Misja, Nina Lojen, Tjaša Kunst
