Sotla je reka z značajem. Vse od trojnega izvira pod vrhom Velikega Belinovca do nižinskega izliva v Savo pri Brežicah reka kaže svojo raznovrstno naravo. V zgornjem toku je hudourniško uporna in sloje različnih kamnin reže s precejšnjim strmcem. Spodnji tok zaznamujejo počasnost in širina toka, vijuganje v meandrih, ustvarjanje rokavov in mrtvic.
Po tem, ko izstopi iz ozke Soteske Zelenjak, postane Sotla izrazito nižinsko lenobna in ko teče proti Kapelam mimogrede napaja tudi megličasta, zavarovana mokrišča Jovsov. S svojim panonskim režimom je, sploh v preteklosti, zadala marsikatero obsežnejšo poplavo. A tudi s tem, da se razlije iz svoje struge, so se prebivalci naučili živeti.
Reka daje, a tudi vzame, to so sprejeli ter vpregli njeno moč v številne mline na bregovih v obeh državah. Sotla je namreč pretežni čas svojega toka mejna reka, reka, ki deli in hkrati povezuje dve državi. Napaja jo kar nekaj pritokov, med njimi tudi Draganja, Mestinjščica, Bistrica in Dramlja. Če pozorno pogledate množico naštetih živali in rastlin na tabli, ki označuje šesto točko današnje poti, boste videli, da prav vsak del te panonsko režimske reke nudi vabljiv življenjski prostor. Predvsem od časov, odkar je reki prizaneseno z večjo onesnaženostjo, po njeni strugi plavajo krapi, kleni, ščuke, mrene, somi, keslerjevi globočki, nežice ter druge majhne in velike ribe.
Hranljiva in varovalna je za školjke, na primer potočnega škržka, piškurje in rake, najrazličnejše žuželke, zvedave vidre, ob vodi živeče sesalce, svobodnjaške ptice in druge. Meandri Sotle so primerni za pozorno opazovanje vsakič znova, v vseh letnih časih. In še droben namig za tiste, ki verjamete v pravljična bitja: ob Sotli boste opazili marsikaterega kačjega pastirja, zato nekateri pravijo, da je ta mokri, bujni svet, prijeten dom in odlično skrivališče ne le za urne kačje pastirje, temveč tudi za barvite vilinčice.
